Obrazi prijateljev in znancev skozi moje oči in srce niso več isti. Trudila sem se razumeti, a če sem iskrena, zanje ne znam več najti opravičila. Kje je empatija do starejših, kje je empatija do 400 tisoč kroničnih bolnikov, za katere je lahko koronavirus usoden?
Začelo se je lanskega februarja, ko se je nekdanja sošolka med zimskimi počitnicami z družino odpravila v Italijo, rekoč, da gredo po korono. Od tedaj je preteklo veliko umazane vode, za posledicami novega koronavirusa je umrlo več kot 3.800 oseb.
Te dni se izgubljam v grozljivih izjavah oseb, ki v sebi vidijo srčne, dobre in empatične ljudi, junake, borce za svobodo in srečno otroštvo. Še leto poprej meni zelo ljube osebe danes na družbenih omrežjih spodbujajo k nespoštovanju ukrepov, se posmehujejo tistim, ki se trudijo zajeziti virus in stresajo gnev na posameznike, ki trepetajo zaradi strahu pred okužbo. Da je smrt strah zelo starih in zelo bogatih egoistov, da mladi trpijo, ker se stari oklepajo življenja, javno piše znanka in dodaja, da se ji ne zdi smotrno spoštovani ukrepe samo za voljo tega, da ne bi umrla kakšna stara mama.
Ob tovrstnih izjavah se mi megli pred očmi. Niti pomisliti ne bi zmogla, da mi ne bi bilo mar za eno samo življenje. Pa ne zaradi tega, ker sama sodim med zelo ogroženo skupino. Mimogrede, ste vedeli, da je v Sloveniji 400 tisoč kroničnih bolnikov mlajših od 60 let? Poleg starejših so ti ljudje vsakodnevno deležni posmeha in očitkov. Dovolj mi je tega, da se moram zagovarjati, ker se ne družim ter po najboljših močeh pazim na svoje zdravje. Imam težko diagnozo zaradi katere je lahko zame usoden že prehlad. Moj imunski sistem po naravni poti ne opravlja svoje funkcije, zaradi česar obstaja visoko tveganje, da okužbe z novim koronavirusom ne bi prestala.
Naj se zaradi tega opravičujem prijateljem, ki me vabijo na druženja, mi pripovedujejo, kako že mesece žurirajo in se mi posmehujejo, ker verjamem v ‘svetovno zaroto proti človeštvu’? Resnično me zanima, kdo izmed lahkomiselnežev bi v mojih čevljih suvereno zakorakal na zabavo, se poljubljal in objemal, se udeleževal protestov in se otepal vseh oblik samozaščite.
Družbena omrežja se kopajo v poplavi grozljivih misli in glasnih modrovanj. To so besede, ki ranijo in katerih okus ne bo pregnal ne čas, ne pomladni sončni žarki. Zato spletnim kanalom raje pomaham v slovo, dovolj je bilo teme, na vrtu pa me čaka delo …
Foto: pixabay.com
