Nočejo slišati, kadar nisi v najboljši koži pa enostavno iskreno poveš, nisem dobro, ker imam finančne težave, norega bivšega moža, pa še ene zoprne izvide čakam.
Včasih se mi zdi, da še manj nočejo slišati, kadar rečeš, super sem, grem na potovanje za cel mesec, časti moj nov, precej mlajši frajer, ki je med top uspešnimi in premožnimi podjetniki.
Kaj naj bi odgovorila potem na vprašanje kako si? Še kar, da ni ne vroče ne mrzlo? Da mi nihče ne more biti nevoščljiv in hkrati ni treba poslušati jamranja in sočustvovati? A je to tako?
Že dolgo me žre to, ampak danes je prebilo in zato bom zlila in delila z vami. Telefonski klic, kako si in povem kako sem, nisem v najboljši koži, pač mal pojamram in odgovor na drugi strani: “Aha, aha, joj imam drug klic, ta me že drugič kliče, se moram oglasiti, pokličem nazaj!“
Ne potrebujem vedeževalskih in jasnovidnih sposobnosti, da vem, da me ne bo poklicala nazaj. Pa saj konec koncev, ni treba, vse jasno. Zakaj je klicala? Morda je kaj potrebovala? Zakaj vpraša, kako sem – ha- iz vljudnosti? Ne prenesem več teh izmikanj, teh vljudnostnih for, če te zanima – vprašaj, poslušaj, se pogovarjaj, če te ne, pa povej, kaj potrebuješ in to je to! Ni ne čas, niti klima v zraku za sprenevedanje, za namišljeno vljudnost, prijateljstvo. A ni dovolj, lahko bi dojeli, da s tem ne bomo naredili nič dobrega. Ni treba, res ni treba tega početi samo zato, ker naj bi. In ja, tudi slabe volje sem kdaj, naveličana, jezna, zaskrbljena, utrujena in če želiš, me lahko poslušaš, da se malo olajšam, če ne pa ni treba, ker v svetu hinavščine in sprenevedanja ne želim biti, ne s teboj, ne z drugimi.
Razočarana gospodinja
Foto: freepik.com
Poznate to, je to tudi vaša zgodba? Se kdaj počutite podobno. Kaj storite? Ali odpustite, predihate ali enostavno s tako osebo zaključite zgodbo?
Odgovarja Urša Mravlje
Aromatica Slovenija
Diplomirana aromaterapevtka, strokovnjakinja holistične aromaterapije in izkušena ženska
Zelo poznano, verjetno se vsi najdemo v tej zgodbi. Včasih bi najraje na hitro odreagirali, odrezali, prekinili in šli naprej. Pa je prav? Kaj pa, če bi dali ta klic na čakanje, si vzeli odmor, prespali in se potem odločili. Recimo, da sem za popravni izpit. Počakajte ta te pokličem nazaj, če ga dolgo ne bo, pokličite in vprašajte kako si? Na podlagi razvoja dogodkov pa se potem odločite: za izpis, pavziranje ali potrpljenje. Vmes pa bergamotko v izparilnik, bo lažje.
