Kako je, drage dame? Pred dvema dnevoma se je vse vrtelo okrog dneva žena, na mizi imate še vedno ‘pušeljc’ rož, vam pa na kraj pameti ne pride, da bi za dan mučenikov moškim bleknile vsaj kakšno zabeljeno voščilo.
Rad imam ženske (brez grešnih misli, prosim). Spoštujem jih. Tega me je že zelo zgodaj naučila mama. In nekako je ostalo v meni, da nikoli ne pozabim na 8. marec. Ženskam, ki so del mojega življenja, tako že od nekdaj ob dnevu žena namenim kakšno pozornost. Cvet, šopek, čokolado, bonboniero, tudi po parfum sem že tekel, letos pa po steklenico roza gina. Običajno za vse kupim enako, razen za ženo in mamo, njiju pač rad malo bolj pocrkljam. Pa ne, ker bi moral in nikakor ne zaradi tega, ker se tako spodobi ali ker bi sicer kuhale mulo. Rekel bi, da s to gesto izrazim hvaležnost, spoštovanje, povem, da mi je mar in da jih ne dojemam kot nekaj samoumevnega. To je to. Brez filozofije. Punce so vesele, jaz pa tudi.
No, do 10. februarja, ko vsako leto znova prejmem simbolično klofuto. Saj ne, da bi se mi moje pupke morale klanjati za dan mučenikov. Nenazadnje tega krščanskega praznika s starodavno simboliko mučeništva ne morem primerjati z dnevom praznovanja vaše enakopravnosti in premnogih dosežkov. Praznik ni enakovreden, drži, je pa res, da to še ne pomeni, da ne obstaja in da je povsem normalno, da nanj pozabite ali pa živite v prepričanju, da ni vreden vaše pozornosti.
Ker, drage moje, če jaz skupaj z vami celo leto opravljam popolnoma vsa gospodinjska opravila in hkrati pretegujem svoje mišice še ob vseh težjih zunanjih opravilih, potem si najbrž zaslužim vsaj kakšen cmok na lice, mučeniški tlesk po zadnjici, kos tiste suhe klobase, ki jo mam tako rad ali pa vsaj skozi zobe stisnjen: »Hvala, ker si.«
In da ne bo pomote, z veseljem obdarujem in razveseljujem, pusti pa vse skupaj grenak priokus, ko ženske vedno znova hvaležnost izražate z ignoranco. Saj veste, tudi z odsotnostjo dejanj ljudem pokažemo, koliko nam pomenijo …
Mučenik Miha
Foto: Shutterstock
