Prva dama slovenske televizije, vedno mladostna Miša Molk , je na družbeno omrežje Facebook dodala fotografijo svoje matere. Poleg je zelo lepo in čustveno zapisala: “Hvala mamika Beti, ker si me poslala v življenje. .”
Oglasili so se mnogi Mišini oboževalci, prijatelji in sledilci ter fotografijo nagradili z všečkom, mnogi pa so jo tudi pokomentirali. Večina se je strinjala, da je Mišina hči Ula Furlan na las podobna svoji babici, Mišini materi Beti .
Tudi vi vidite podobnost? Poglejte si fotografije vseh treh, babice, matere in vnukinje.
https://www.facebook.com/misa.molk31/posts/10158467175444318https://www.facebook.com/misa.molk31/posts/10158463342524318
View this post on Instagram
Spremljala sem vse mogoče preobrate virusov, bolezni, meril, norm, ukrepov pa posledično potem tudi ljudi, stisk, dejanj, pomoči, nepomoči in (ne)razumevanj. Spremljala sem politikantstva in politike – kako se guzijo v razpoke sigurnosti, družbe, svobode, mnenj, kako se spodkopava, čez noč zapravlja, menja, žali, krade, zaostruje, bljuva. Vmes se mi je hotelo.. kričat, jokat, cepetat, postat aktivistka, se preselit nekam pod neko palmo ali hrast, saj je vseeno, it proč, prekinit stik, s svojimi željami, prihodnjostjo, ljudmi in s tem svetom, ki na “vsaki celini” zdaj duši, davi, podtika, drži transparente, nosi maske ali jih meče po tleh, v skret, v morja, saj je vseeno, samo v smeti ne, medtem med prste tlači pisala in v roke pogodbe, na mize neodprte kuverte, pod mize eure in dogovore.. .. In se gre “teater” v medijih, besedah, tudi na protestih, samo v teatru ne, dela družbeno omrežne heroje iz srednje idealnih nazorov in vedenj, vmes pa ustvarja in razvozljava še teorije zarot in resnice. Ne morem. Te dni pa ne morem. Ne spet jokat ali cepetat, ne se spakirat za pod palmo ali hrast. Zdi se, kot da se je v zadnjem mesecu in več (medtem, ko sem jaz imela slane zavozlane lase, knjige v naročju, sonce na ustnicah, v roki enkrat pivo, drugič špricer, v naročju pa kdaj predvsem, če že, žalost zaradi “sebe”) zgodilo toliko, kot da bi več tednov manjkala pri matematiki, francoščini in fiziki v srednji šoli. Na enkrat. Zdaj malo ne vem več, kam vse so se razpotegnile in podivjale politike, ne vem več, koliko žalosti v naročju se mi še da nosti, poleg te, ki kdaj oplazi mene, ne vem več, kako to, da se še vedno in bolj obračunava, ne vem več, koliko laži še lahko najdem v resnicah in koliko resnic kdaj morda zares govori “zarota”. Zato, nič, si pač jemljem vsak dan sproti, s supergami in dežnikom pred vrati, s tamalim kufrom blizu vrat, če me prime. In si želim predvsem, da bi se moje naročje objelo spet v toplino in bi se moje besede zaletavale manj v lastne prste in zobe, ampak raje v kakšne nepoznane tuje. ?: @enjabrelihphotography ?: @hm / #hmxme / @lanareports
A post shared by Ula Furlan (@ulaf) on Sep 8, 2020 at 2:07am PDT
Foto: Facebook
