Pesem Evrovizije ima veliko oboževalcev po vsem svetu, ne le v Evropi. Tako tudi naše izvajalce, iz tako majhne države, mnogi dobro poznajo in jih tudi vabijo na srečanja, prireditve, koncerte. Skratka, oboževalci Evrovizijo živijo. Oboževalec in hkrati kritik je tudi Alesh Maatko, lastnik »vsakdanjega evrovizijskega centra« Evrovizija.com, ki o tej prireditvi in o vsem, kar sodi zraven res veliko ve, saj jo je tudi večkrat obiskal. Pozna sistem, izvajalce, zmagovalce in princip tega spektakla, ki se skozi leta sicer spreminja, prilagaja času, a vendar ohranja bistvo; naj se država predstavi tako, da jo bomo skozi glasbo in nastop spoznali tudi drugi.
Je to bistvo po vašem mnenju, še dovolj prisotno in močno?
Ja in ne. Želel bi si, da bi bila kakopak v ospredju glasba, saj je ne nazadnje to pevsko tekmovanje. Najbolj pogrešam raznolikost jezikov, saj je bil dolga leta ravno to tisti čar, ki je (mene) privlačil. Na letošnji Evroviziji je recimo kar 21 skladb v angleščini, torej več kot polovica. Le sedem držav pa ne prepeva v angleščini. In še nekaj, na Evroviziji se glasba posluša z očmi, to pa vemo, kaj posledično prinese za sabo … Hvala bogu, da so pred leti sprejeli pravilo, da so številni rekviziti ter živali prepovedane, sicer bi imeli na odru pravi cirkus, kot smo ga nekoč že imeli. Prav tako bi bilo dobro, da države ne iščejo vzorcev in povezav, kaj je zmagalo lani, predlani ali leta tega in tega. Glasba se dela s srcem. Če je dobra, bo našla pot do cilja oziroma do zmage!
Bili ste na veliko Evrovizijah, letos spremljate na daljavo, a ste zelo prisotni. Če pogledate nazaj, katera leta so bila po vašem mnenju najboljša, kar se tiče te prireditve in glasbe?
Ja pandemija je veliko spremenila. Zaradi omejitev sem se odločil, da lahko letos več naredim na daljavo. Zveza EBU je ravno zaradi tega letos prvič naredila online press center, kar pomeni, da lahko vse spremljamo preko računalnika, od vaj, generalk, intervjujev do predogledov. Tudi če bi bil v Rotterdamu, bi se moral gibati v mehurčkih, veliko stvari bi moral opraviti preko spleta. Potemtakem, kot velika večina medijev, spremljam raje vse skupaj od doma. Pa še vrtajo ne po meni na 48 ur. (smeh)
Glede preteklih izborov … ne morem mimo Rusije 2009. Bilo je res veličastno, tako velikega odra še nisem videl. Pa tudi Putina sem srečal, saj si je ravno po naši vaji ogledal novinarsko središče. (smeh). Prav tako ne morem mimo Avstrije 2015, kjer je bilo s strani Dunaja res lepo poskrbljeno. Tu je še Abbin Stockholm 2016, pa seveda Tel Aviv 2019, ko so nas gostitelji res razvajali. Če se ozrem pa nazaj, so tu še Sestre (Estonija 2002). Takrat, ko še ni bilo nič kaj digitalno, niti pametnih telefonov in družbenih omrežjih ne, je bilo res izjemno zanimanje za Slovenijo. Oh, lepi spomni.
Kaj menite o naši letošnji predstavnici Ani Soklič in njenem nastopu, saj smo na vajah že videli kako izgleda?
Ana Soklič je izjemna vokalistka, to smo lahko videli tako skozi vaje kot tudi skozi generalke. Glede vokala nimam pripomb. Takih glasov si lahko na Evroviziji želimo znova in znova. Nekoliko sem razočaran nad našim celotnim dogajanjem na odru, sploh ker je Ana sama in se nič ne zgodi. Pred nami in za nami sta dve močni državi, tako da se vmes kar malo izgubimo. To je tisto, kot sem prej dejal, žal zadnja leta vse preveč takšne nastope in prireditve poslušamo z očmi, tako da na koncu pesem premalokrat pride do izraza.
Kaj pa o samem izboru EMA? Je še dovolj aktualen ali bi kaj spremenili?
Izbor Ema je na mestu, naredil bi ga edino bolj ljudskega, torej bi dal na oder tudi tiste glasbenike, ki jih imajo poslušalci in gledalci radi. Sicer je velik problem tudi v glasbenikih, saj starih mačkov festivali ne zanimajo več, mlada neznana imena pa včasih obujejo prevelike čevlje. Na koncu imamo še telefonsko glasovanje, ki se ga mnogi bojijo kot hudič križa.
Stavnice so večna tema, hočeš nočeš krojijo »pred eurosongovsko« vzdušje in napetost? Jim gre verjeti?
Najprej mora vsak verjeti sam vase. Kar se stavnic tiče menim, da predvsem sugestirajo. Ljudje na koncu vplačajo za tisto državo, ki ji najbolje kaže, zato za te tekmovalce % samo rastejo in rastejo. Je bilo pa recimo letos zanimivo, da so bile nekatere države na prvem mestu, čeprav njihova pesem sploh ni bila še izbrana. Torej se je glasovalo za državo, ne pa za pesem. To veliko pove o tem, kako pomembna je pesem, kajne?!
Malta je bila absoluten favorit, zdaj so na vrhu Italijani, za petami je Francija, Ana Soklič je ves čas na repu. Imate svojega favorita?
Imam. Barbaro Pravi iz Francije. Sploh mi je všeč njena umetniška videzgodba in sporočilo. Če bo to dovolj za zmago, ne vem, saj letos ni izrazitih favoritov, prav tako se produkcijsko vidijo, da so nekatere skladbe narejeno šibko, druge mogočno. Sicer pa, na Evroviziji je vse mogoče!
Foto: osebni arhiv, Aljoša Kravanja
