Naš planet je tretji od Sonca in vsaj v našem osončju edini, ki zagotavlja pogoje za življenje. Čeprav je star že več kot 4,5 milijarde let in kljub temu, da zaradi sodobnega razvoja znanosti o njem vemo kar veliko, pa nas nekatera zanimiva dejstva še vedno presenečajo. Sicer ne gre za revolucionarne ugotovitve, kot je bila ta, da planet Zemlja ni center vesolja in da zagotovo ni ravna plošča, ki jo na svojem oklepu nosi želva, pa vendar nas večino laikov presenetijo podrobnosti, na katere nismo še nikoli pomislili – nenazadnje nam zaradi osredotočenosti na vsakdanje »mikro dogajanje« oziroma naš (s stališča vesolja) nepomemben vsakdanjik tudi ni treba in jih lahko prepuščamo znanosti.

 Zemlja se počasi zaustavlja

Otroci se v četrtem razredu učijo, da sta za naš modri planet značilni dve osnovni gibanji: kroženje okoli sonca, ki traja eno leto, ter vrtenje okoli lastne osi, ki traja en dan oziroma (skoraj) 24 ur. Vendar pa bo treba te podatke nekoč popraviti. Zemeljska rotacija je vse počasnejša. To ne pomeni, da je planet Zemlja »potegnil zavoro v sili«, saj je počasnejše vrtenje okoli lastne osi komaj zaznavno. V stotih letih nastane za približno 17 milisekund razlike, kar pomeni, da se bo dolžina zemeljskega dne šele v 140 milijonih let spremenila na 25 ur. Dejstvo, ki ni pretirano uporabno, a gotovo lahko z njim naredite dober vtis na učitelje …

 Edini nebožanski planet

Kar nekaj planetov v našem osončju je dobilo svoje današnje ime že v rimskih časih. To so planeti, ki jih je moč videti s prostim očesom, Rimljani pa so jim seveda nadeli imena po svojih božanstvih: Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn. Kasneje smo enakemu vzorcu sledili tudi pri poimenovanju Urana in Neptuna.

Zemlja pa je ime, ki izhaja iz lastnosti našega planeta – kopnega oziroma trdnih tal. Zanimivo je, da je takšno poimenovanje značilno za večino jezikov po svetu, tako evropskih kot tudi arabskega in razne afriške. Tudi angleški izraz »Earth« izvira iz poimenovanja prsti oziroma tal, pred več kot tisoč leti naj bi nastal iz anglo-saksonske besede za prst »erde«, prvič pa je bil uporabljen pri starem prevodu Biblije v angleščino. In kaj je pri vsem tem nenavadnega? Dejstvo, da je planet Zemlja, katerega tri četrtine površine predstavlja voda, imenovan po kopnem!

 Zemlja je velik magnet

Sredica Zemlje je iz niklja in železa, zato se modri planet obnaša kot velik magnet. Njegovo magnetno polje sega do 80.000 kilometrov daleč v vesolje, naš planet pa ščiti pred vplivi solarnega vetra. Zemljin magnetizem nam na severu vedno znova pričara enega najlepših naravnih pojavov: severni sij, znan tudi pod imenom »aurora borealis«, ki ga povzroči udar naelektrenih delcev svetlobe s sonca z delci raznih plinov nad magnetnim severnim tečajem.

Plavajoča skorjica

Planet Zemlja ima med vsemi planeti v našem solarnem sistemu v povprečju največjo gostoto, ki je kar 5,52 grama na kubični centimeter. Seveda to ne pomeni, da je gostota povsod enaka – jedro naj bi bilo trdno, nato pa proti zunanjosti sledi mehka sredica iz lave, na kateri plava skorjica – tektonske plošče, katerih nadvodni del imenujemo kopno. Zunanja skorja oziroma tektonske plošče so značilne samo za Zemljo, ker te niso »fiksne« oziroma plavajo na površini in se ves čas premikajo, drgnejo ena ob drugo in rinejo ena pod drugo. Včasih so bile združene v veliko super celino, nato so se razšle. In seveda ta dinamika ne prinaša zgolj potresov – priključitvi Indije k Aziji, pod katero se je zarinila, se lahko zahvalimo, da je na planetu Zemlja nastalo gorovje Himalaja.

Sicer pa potresov ne povzroča zgolj tektonika. Dokaz? Do potresov prihaja tudi na Luni, pa je ta zgolj velik kamen! Da je seizmična aktivnost na Luni realnost, potrjujejo seizmografi, ki so jih tam namestili astronavti ob obiskih Lune v sedemdesetih letih. In ti potresi, ki trajajo precej dlje kot na Zemlji (tudi 10 minut), vplivajo tudi na dogajanje na Zemlji, in sicer na plimo in oseko.