Jutri bo minilo pet let od smrti kraljice ljudskih src Simone Weiss, njeno pesem Božične zvezdice pa so spet zavrnili. Njen mož Goran Šarac je spregovoril za portal BumNovice.si.

19. decembra bo minilo pet let, odkar nas je zapustila tako zelo priljubljena Simona Weiss, pevka in psihologinja, ki se je z vsem, kar je počela tako zelo dotaknila src poslušalcev, da so jo poimenovali »Kraljica ljudskih src«. Za njo, ob njej, z njo je stal njen mož, avtor Goran Šarac za katerega se žal zdi, da so ga mnogi dojemali in ga še dojemajo le kot njenega moža, kljub temu, da je podpisan pod mnoge uspešnice različnih izvajalcev. Letos je na hrvaškem festivalu MIK slavil z mladim izvajalcem Tedijem Grubico in se uvrstil tudi na Zagrebški festival, ki bo januarja 2021, kar se slovenskim avtorjem ne zgodi prav pogosto.

Kaj pravite na to?

Res je, skladatelji smo vedno nekje v ozadju, poznajo nas glasbeniki, za poslušalce pa smo večinoma neznani. Tudi v primeru Simone in njene kariere, kjer so pomembno vplivale moje skladbe, prepoznaven zvok pesmi, ki jih je ona tako mojstrsko nadgradila z besedili. Moja skladateljska pot se je začela pred 40 leti, ko sem pisal za takrat zelo znane pevce, potem za mojo skupino Rendez vous. Seveda so zame prišli trenutki prenasičenosti z glasbenim ustvarjanjem, potem dnevi žalosti in tako skoraj desetletje ali več nisem napisal nobene pesmi. Potem je v moje življenje prišla Jana in ona je bila tista, ki mi je pomagala na tej poti nazaj v ustvarjanje. Provocirala me je, kako sem jaz glasbeno ustvarjal, ko pa grem mimo klavirja, kot, da ga igrati ne znam. Drugič je dodala: A ga imamo za prah brisat? Pa spet: Tale klavir je pa odlično stojalo za rože! Pa sem preslišal. Preveč je bilo bolečine, da bi ustvarjal. To je tako pogosto ponavljala, da me je končno izzvala in ko sem se lani, po dolgi pavzi znova usedel, začel igrati je dobesedno steklo. Ustvaril sem že nekaj deset pesmi, ki so vse pozitivno »nabite«, ki nosijo vedrino. Skladanje je moje življenje, me neznansko veseli, pišem v vseh slogih in jezikih. Avgusta sem zmagal v enem tednu na dveh festivalih. Na hrvaškem MIK in v Makedoniji na narodnem festivalu. Ponovno vzpostavljam povezave z ljudmi s katerimi sem nekoč plodno sodeloval, a kaj, ko je večina za katere vprašam ali v pokoju ali pa so umrli. Ugotavljam, da sem tudi v slovenskem glasbenem prostoru morda najstarejši skladatelj, ki se s tem aktivno preživlja. Pa še nekaj je, poznam stile glasbe, ki so poslušalcem všeč, a jih nihče že dolgo ne zna več napisati. Na vizitko sem si tako napisal: »skladatelj lahkih not od Triglava do Vardarja«.(smeh)

V spomin na drago Simono, njeno glasbeno pot in tudi na željo njenih poslušalcev ste skupaj z glasbenimi kolegi načrtovali »In memoriam koncert«, ki pa ga zaradi trenutne Covid situacije niste mogli izpeljati. Potem je prišla ideja, da bi posneli album njej v spomin in tako ste z Darjo Gajšek posneli prvo pesem, ki nosi tudi zgodbo, zgodbo o tem kako so Božične zvezdice zavrnili. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Včasih sem bil uspešen koncertni manager, morda celo najuspešnejši v prvem desetletju po osamosvojitvi. S Simono sem po 17-ih letih glasbene suše vrnil poslušalce v Halo Tivoli in potem še v vse ostale športne dvorane. Prebili smo led,  slovensko glasbo sem iz klubov in veselic vrnil na velike odre. Zato mi je bila velika želja, da bi ob peti obletnici njenega odhoda priredil »In memoriam« koncert. Imeli smo rezerviran termin, nastopajoče. Potem je prišla ta situacija, ko smo zaprti, najbolj na udaru pa je koncertna dejavnost. Ker ne vem kako bo v prihodnje, se je porodila ideja, da posnamemo CD s pesmimi, ki so vezane na njo. Tistimi, ki jih je pela, ki bi jih pela  ali tistimi, ki bodo ustvarjene na njena neobjavljena besedila.

Seveda, ker smo v predbožičnem prazničnem času, sem se spomnil pesmi Božične zvezdice. Simonina verzija je nastala daljnega leta 1988, v prejšnji državi, ko ustvarjanje tovrstnih pesmi ni bilo najbolj zaželeno. Pesem so na takratnem radiu Ljubljana zavrnili, kar je Simono zelo razžalostilo, tako zelo, da je pozneje ni izvajala na svojih koncertih. A pesem je kljub temu preživela, saj so jo pozneje, ko je Božič postal Državni praznik, začeli prepevati pevski zbori po šolah. In če bo v Darjini izvedbi, kljub temu, da je bila v teh dneh ponovno zavrnjena, živela v srcih ljudi še nadaljnjih 32 let bom neizmerno srečen.

Božične zvezdice so našle pot do ljudi, vi kot avtor pa do Darje. Se vidi, da sta se ujela.

Večkrat me vprašajo, mislim na kolege glasbenike, kako, da sem se odločil za sodelovanje z Darjo. Ponavadi jim za hec postavim naslednje vprašanje: kakšna pa je razlika med Darjo in »prvo damo«? Ko vidim, da se obotavljajo pri odgovoru rečem – 30 let! (smeh)

Tako bom pojasnil, umetnik umre dvakrat. Prvič, ko fizično odide, drugič, ko je njegovo delo pozabljeno. In glasbeni slog, ki sva ga desetletja ustvarjala s Simono je bil po 15. letih, kar nisem ustvarjal na poti, da zamre. Zato mi je bil cilj, da ohranim ta zvok in melodije s pevko, ki bi najbolj sledila Simoninemu glasbenemu izročilu. Ta potencial sem prepoznal v Darji Gajšek, ki je glasbeno kompetentna, fizično prezentna in tudi njene etične vrline, življenjska zgodba in okolje, kjer je odraščala, družinska zgodba, spadajo v sklop lastnosti, ki so potrebne, da nadaljuje to tradicijo. Pozabil sem najpomembnejše – da ima rada Simonine pesmi in mojo glasbo. Vse pa je proces, ki lahko traja nekaj let in verjamem, da bo Darja prepoznana kot pomembna izvajalka zabavne glasbe. Trenutni odzivi so nadvse spodbudni.

Na glasbeni sceni je vedno pestro, je bilo takrat, je še danes.  Veliko se dogaja, kar poslušalci ne vidijo, ne slišijo. Kaj bi recimo vi kot avtor, ki je na sceni že res dolgo izpostavili, da je zdaj zelo drugače napram sceni na primer leta 99, ko je Simona  pela z Al Banom Ci sara?

Predvsem je glasba visoko proračunski posel ali po ljudsko – malo denarja, malo muzike. Včasih je glasbena industrija imela izdelek, CD, LP, kaseto in iz prodaje teh se je vlagalo v skladbe, spote. Sedaj je breme tega na plečih pevcev, skupin, ker je edini prihodek od koncertov in nastopanja. Tako je bilo od pradavnin, od potujočih glasbenikov naprej, tako bo kot kaže tudi v prihodnje. To so visoke in predvsem drage zadeve, ki jih ne uspejo dolgo časa financirati. In tam kjer zagospodari denar se odmika kakovost, talent. V ospredje stopajo drugi faktorji in na površje splavajo tudi manj kakovostni, ki pa imajo finančno podporo, da lahko furajo kariero.

Se Al Bano na poti v Zagreb, kjer živi njegova hčerka, kdaj ustavi pri vas na kavi?

O dobra ideja, ga bom povabil. Sicer on nerad potuje z avtom. Je pa usoda zelo zanimiva,  da je njegova Christel poročena s Hrvatom.

Kaj želite glasbenikom, ustvarjalcem in tudi nam, ki koncerte pogrešamo v letu 2021?

Želim jim, da vzdržijo še teh nekaj mesecev v upanju, da se bo  obrnilo na bolje, naj bodo ustvarjalni.

In če bi si zase kot avtorju zaželeli eno stvar?

Samo eno? Zlata ribica bi mi dovolila tri želje. (smeh) Torej, želim si uvrstitev na Slovensko popevko in Emo ter zmago na Zagrebfestu, kjer sem po 35. letih spet med izbranci.

Foto: osebni arhiv, Domen Jančič