Zanimivo je, kaj ljudje razumemo pod pojmom ‘stari dobri časi’. Vsekakor so že minili in spominjamo se le najslajšega, tisto, manj dobro, pa se niti ne zdi tako slabo. Ko se je Andrej Šifrer leta 1990 ‘zapufan’ za 20.000$ in z nekaj prihranki odpravil v Ameriko, točneje v Nashville, zanj to niso bili najboljši časi. Njegova Slovenija se je trgala od stare Juge in je bila na pragu državljanske vojne, njegovi koncerti pa so usihali, saj že sedem let ni posnel nobene nove pesmi. Srečna okoliščina pa je bila ta, da so pesmi spet začele prihajati, da je kitaro spet vozil s seboj v avtu in če se je pokazala priložnost, jo je spet ‘izvlekel’. Tega prej ni počel vsaj deset let, saj so ga leta nepričakovanega uspeha povsem izmozgala. Takrat besede izgorelost še nismo poznali, v praksi pa je že igrala svoje vloge.
Ključni dogodki za Šifrerjev odhod so se odvili že nekaj let prej, ko se je njegov prijatelj Steve Popovich iz Clevelanda preselil v Nashville. Možakar je, v Ameriki rojeni, potomec srbskih priseljencev in zagotovo najbolj znan in uspešen poslovnež balkanskih korenin v Ameriki. Njegovi varovanci so bili med drugim: Michael Jackson, Kris Kristofferson, Johnny Cash in še posebej debelinko z nadimkom Meat Loaf. Prav s slednjim je prodal 45 milijonov plošč po svetu in bil razlog za več desetletij dolgo tožarjenje s Sony Records, največjo glasbeno korporacijo na svetu. Steve svoje zmage na sodišču ni dočakal med živimi (umrl 2011), a v zadoščenje bi mu bilo, če bi vedel, da jih je že mrtev premagal in dobil visoko odškodnino za njihova kriminalna dejanja.
Pri Stevu Popovichu je Andrej sprva tudi stanoval, kasneje, v času snemanja, pa se je preselil k družini Joeya Miskulina, virtuoza na harmoniki in klaviaturah.
Ta je postal njegov glasbeni producent in pred samim studiem sta fanta natuhtala vse pesmi in jima določila priredbe. Joey je zbral ekipo glasbenikov, v kateri je izstopal Jerry Douglas, mojster za Dobro (kitara) in (neprevedljivo) lap steel kitaro. Ta je za svoja igranja dobil vse nagrade, ki se jih za igranje inštrumenta sploh da dobiti.
V spominu obstaja, ko je Steve obiskal oba ‘garača’ pri obdelavi pesmi in Andreja potolažil z besedami: ‘Sorry Andrej, ampak meni se zdijo vse pesmi povsem podobne, ne razumem besedil in s le s kitaro in klavirjem mi je vse isto. Pa je med njimi kakšna, ki je ženskam všeč?‘
Andrej na to vprašanje ni bil pripravljen, a se je spomnil, da je med vsemi ena, ob kateri nežni spol zadrhti: ‘Mislim, da je ena taka z naslovom ‘Šum na srcu’. Steve je brez premisleka izstrelil: ‘Ta bo hit, kajti hiti so pesmi, ki so všeč ženskam!‘
Celoten proces snemanja se je začel 30. maja in se končal 9. julija 1990 in v mescu in pol se je Andrej naužil glavnega mesta country glasbe, spoznal na ducate znanih glasbenih imen, videl kup vrhunskih koncertov in se udomačil v eni od najslavnejših glasbenih prestolnic. A najvažneje je bilo to, da je album začel dobivati svojo podobo in končno obliko. Ko je bil končan še zadnji mix so ga glavni akterji poslušali v studiu in bili zadovoljni. Andreju so posneli prvo kaseto, da jo bo preposlušal tudi doma. Pri jutranjem poslušanju se je zgrozil. Nobena pesem se mu ni zdela dobro posneta in v nobeni ni videl uspešnice. Z grozo je ugotovil, da se je njegov glasbeni izlet ponesrečil. Ekipo je zbobnal skupaj in fantje so se mu le nasmihali, saj so posnetki zveneli tako polno kot dan poprej. Lažni preplah torej!
Foto: Facebook
