Lepotica Tara Zupančič končno razkrila poslovno zasebno kombinacijo, ki ji jo je podarila korona.
Manekenka, televizijska voditeljica, ustvarjalka Tara Zupančič, velika ljubiteljica mačk in lepotica, ki je korono dobro izkoristila. Lepotica, ki z nasmehom lepša tv ekran si je izpolnila dolgoletno željo oziroma udejanila idejo za katero prej ni bilo časa. Res je, da to ni prvi projekt, ljubiteljica narave se je poleg tega, po čemer jo javnost najbolj pozna, ukvarjala z različnimi stvarmi, z recikliranjem do novih uporabnih reči, z dobrodelnostjo in tudi poslikavo. No, vmes je naredila še izpit za motor.
Korona ni nujno čas za dolgčas?
Uh, se ne spomnim, kdaj sem nazadnje potarnala, da bi mi bilo, hehe. Ne, nasprotno, korona je bila zame čas, ki mi je bil (malce v navednicah) podarjen. V moji glavi se skozi leta nabira mnogo idej, ki jih nisem uspela realizirati, verjetno zaradi pomanjkanja časa, pa mogoče tudi zadostne volje. Ko se je vse skupaj ustavilo pa sem imela čas resnično pogledati vase in se odločiti drugače, kot bi se sicer, ko je bilo okoli mene preveč vsega.
Zadnji projekt se na prvi pogled zdi kot nekakšna poslovno zasebna kombinacija, zvok in slika. Oboje je del vašega življenja, tako in drugače?
Lahko bi tako rekli. Slika, torej umetnost me na nek način spremlja že od malih nog. Ves čas sem bila ustvarjalna dušica, če ne drugega sem s starim atom v delavnici izdelovala izdelke iz lesa, če nisem nastopala v šolskem gledališču pa sem to počela doma v dnevni sobi ali pa sem »slikarila« po vrtni uti. Zvok pa je nekaj, kar izjemno občudujem, ga imam rada, rada imam glasbo kot umetnost in ja, tudi ona me spremlja – bolj zasebno, kot poslovno sicer, vendar tudi preko nje dobivam navdihe, tako da bi to zelo težko »na grobo« ločil.
Povezali ste zvok in sliko na svojstven način? Se morda spomnite kdaj se vam je ta ideja utrnila, je bil kakšen poseben razlog za preblisk?
Zvok je frekvenca, ki se izriše v trenutku, ko jo proizvedemo, to ni nič novega, edino, da si mogoče večina ljudi zvoka ta ne predstavlja. Velikokrat sem strmela v te zvočne valove v kakem glasbenem studiu in od nekdaj so mi bili fascinantni. Te oblike, te zanimivi krivulje, špice in vijuge. Nekoč sem zagledala enega na nekem zidu, kar tako narisanega in mislim, da mi je od takrat ostala ta idejica nekej v glavi, ki je potem prišla na dan v času, ko se je ves svet malo ustavil. Nisem se pa jaz tega izmislila, to že obstaja, edino preoblikovala sem ga v svojo umetnost in mu skozi svoj pogled vdihnila živlnjenje.
Očitno še kako drži, da je vsaka stvar za nekaj dobra?
Zagotovo je, meni je leto 2020 prineslo veliko dobrega. Pa včasih kar bolj potiho to povem, ker se zavedam, da so mnogi zelo trpeli zaradi nastale situacije. Ampak jaz sem človek, ki ves čas počne veliko različnih stvari, zato ker me zanimajo, ker bi jih rada izkusila, pa tudi zato, da imam v življenju tako več opcij za ohranjanje svoje eksistence. Čisto iz praktičnih razlogov, torej. Mogoče je to neka »razpršenost« v meni, ki jo velikokrat štejem za slabo lastnost, ampak se je v tem času izkazala, za še kako dobro.
Pa vendar je dana situacija stresna, ni vedno lahko, kaj pa v tem smislu najtežje prenašate?
Omejitve, ki so nesmiselne. Komunikacijo in vzbujanje strahu. Pogovore o politiki in virusu, dan za dnem.
Ste velika ljubiteljica mačk, verjetno so tudi antistres?
One so antistres same zase predvsem hahaha. Ja, res, naša Arwen je res en zen maček, flegma do konca. Kar mogoče celo malo prenaša na svoje družinske člane, hehe.
Kaj kot ljubiteljica narave, živali, menite o našem odnosu do narave? Nam morda kaj sporoča?
Pred korono so vsi govorili, da se ne da očistiti zraka, da se ne da zmanjšati onesnaženja. Pa nam je narava pokazala , da se da. Prav spomnim se po prvih treh mesecih, ko se je vse ustavilo, kako je bil zrak čist. Nekaj bo že na tem. Ljudje smo bitja, ki mislimo, da se svet in vesolje vrti za nas in vse dela in živi, klije in raste samo za nas. Pa ni čisto tako. Obratno bi moralo biti. Korona je bila ena izmed opozoril, naj se človeštvo malce umiri in ustavi. Sicer pa se bojim, da se iz tega ne bomo nič naučili. S tem, da narave ne spoštujemo dovolj, ne spoštujemo niti ljudi. Morali bi bili malo »indijanci« da bi jo bolje razumeli. Naša naloga bi morala biti vzpostavljanje ravnovesja, ga pa večinomo rušimo. Eden izmed njihovih rekov, meni zelo ljub se glasi: »Vedeli so, da človekovo srce postane trdo, ko se oddalji od narave in da nespoštovanje živih, rastočih stvari vodi v nespoštovanje ljudi.«
Kaj bi vi položili na srce našim bralcem?
Ohranjajte hvaležnost za stvari, ki vas delajo srečne. Pa tudi če so male. Ostanite ponižni do stvari, ki so večje od vas in ljubite tisto, kar vam hrani dušo. Ne pozabite početi malih traparij, saj nas to ohranja žive in pustite domišljiji, da skupaj s pogumom zraste v nekaj, kar ste si upali le sanjati.
Foto: Nadica Petrova
