Hči Miše Molk objavila zapeljive fotografije

Ne le, da je naša znana in priljubljena voditeljica Miša Molk, ki kljub temu, da jih ima že 65, več kot odlično videti v kopalkah, tudi njena hči Ula Furlan navdušuje! Poleg tega, da je na družbeno omrežje Instagram dodala fotografije, v katerih pri svojih 36. letih dobesedno cveti, poleg je zapisala še prelepe misli o lotešnjem poletju. Med drugim je zapisala tudi:

Letos ne bom – slanih ustnic in mogoče v pasu malenkost preozkih kratkih hlač od lani – srečala poletno prepečenih vonjav in tekstur jezika in ulic, ki jih še ne poznam.
Želim si le pregreti telo, shladiti grlo, stisnit se v objem, ugrniznit v slanik in zatlačit avto, tja, saj veš, v tisti kotiček, tam še vedno vedno lahko parkiraš.
Letos grem po znanem v neznano.
Čeprav bo kot prvič.
Več miru, ki se ne bo ulegel le med škržate in platnice, ampak tudi v sosednji bar, še vedno nekaj jeze, razočaranj in kislic, ki bodo ostale in se smukale okrog gležnjev – ne glede na količino miselnega repelenta, zaradi katerih bom večkrat skočila v vodo, da jih splaknem – vsaj do jeseni.”

Tako kot vsi ostali letos poletje čutimo s kančkom grenkobe, za katero je zagotovo kriv virus covid-19, pa smo po drugi strani morda pričeli ceniti trenutke, četudi se ti zdijo nepopolni.

Poglejte si Uline fotografije, prikimali boste, da je njena postava popolna, in preberite si njene misli.

View this post on Instagram

Že en sam dan "proč od ponorelega sveta", je svet naredil za en večer spet smiseln. Ker bi kdaj pobegnil. Sploh ne več pred sabo, ampak pred njim. Pred svetom, ki pozablja. Na preproste stvari, kot na primer to, da se med lovljenjem prvih sončnih odtisov kopalk, med vetričem, ki po hrbtu opleta z vlažnimi lasnimi konicami in bolj debelim, ne prav svežim listom knjige, ki ga slani prst ravno prav namoči, da se zapopa nanj in obrne stranico,.. če ne ustavi, pa upočasni. Čas. Pod soncem, kjer drugega ni, kot ti, kazalci po številčnici polzijo z drugo težo. Minuta zaprtih oči, ki pod vekami preigravajo sence borovca, se jih zdi dolga vsaj pet. Kava z mlekom na prodnati plaži, traja vsaj za dve. Beseda je lažja, pogovor brez cilja, vsaka tema je dobrodošla, nobena odveč. V nekaterih odstavkih celo vsa življenjska teža najde neko neoprijemljivo lahkost. Prepiha. Tudi njo. Upočasni se. Grižljaj, ker se nikamor ne mudi in se ob gurme večerji lahko zraven je še pomfri s tatarsko. Upočasni se. Korak. Ker je vse, kar potrebuješ prav tu in ne na drugi strani mesta, časovnice, misli, razumevanja ali države. Upočasni se. Požirek, ker ni tempiran na od – do, ampak na od "kako paše do ne paše mi več". Upočasni se. Dotik, ker zdaj brezciljno prijema in gladi vse tisto, kar ga zanima. In le tisto. In drugega manj. Upočasnita se. Skrb. In ljubezen. In v avtu je lahko en komad trikrat zapored. Ker se ne mudi. Biti perfect in efektiven in sploh karkoli. Ker ta pobeg vrne. Te male stvari, o katerih sanjamo, da jih bomo enkrat živeli zares. In samo njih. Ko uravnamo samo še ravno te misli, časovnice, razumevanja in druge konce mest, če ne držav. Ker jih bomo začeli živeti, takoj, evo zdejle, samo še osmislim sebe in odnose in prihodnost in job in… In se vmes spet izgubim, medtem, ko se kazalci nazaj zaženejo po številčnici, ko jutra spet narekuje budilka in požirke z grižljaji nuja in pogovore z dotiki skorajda obveza. Zato je ta en dan – ki ni nič, a je vse – vreden kdaj več kot katerikoli lajf pofočk ali dosežek. Ker se zdi, da te je vsepovsod kdaj manj, kot prav tam, kjer te v resnici čisto nič ni treba biti. 📷: @nejcmiljak 👙: @narobeswim

A post shared by Ula Furlan (@ulaf) on

View this post on Instagram

Letos ne bom – slanih ustnic in mogoče v pasu malenkost preozkih kratkih hlač od lani – srečala poletno prepečenih vonjav in tekstur jezika in ulic, ki jih še ne poznam. Želim si le pregreti telo, shladiti grlo, stisnit se v objem, ugrniznit v slanik in zatlačit avto, tja, saj veš, v tisti kotiček, tam še vedno vedno lahko parkiraš. Letos grem po znanem v neznano. Čeprav bo kot prvič. Več miru, ki se ne bo ulegel le med škržate in platnice, ampak tudi v sosednji bar, še vedno nekaj jeze, razočaranj in kislic, ki bodo ostale in se smukale okrog gležnjev – ne glede na količino miselnega repelenta, zaradi katerih bom večkrat skočila v vodo, da jih splaknem – vsaj do jeseni. Letos bo več. Več pozornosti, prijaznosti, nežnosti in posluha, ker smo in bomo in imamo in damo.. in ker ne glede na vse mogoče "druge izkaznice" – še vedno in za zmerej govorimo isti jezik. 🤍 Letos ne bo iskanja presežkov, ampak bo že to, da nam je drobec poletja zgodil, dovolj. Letos ne bo ihte, da se teh nekaj prihajajočih dni zapiše kot nekoč noč, v duhu najstniških nagajivosti, zaradi katerih kdaj še danes zafarbam. Letos ne bo hitenj, čvrstotežnih planiranj, prvih vrst in rezerviranih miz. Te so tako ali tako že zdavnaj odpadle. Letos bova jaz in poletje. Lahko tudi brez besed. Skušala mu ne bom nič težit in razumem, da je velikokrat celo najboljše, če ne pričakuješ vnaprej. Vsaj ne nekaj blazno. Letos samo bova. Kot takrat.. ko je bilo prvič. 📷: @nejcmiljak 🩱: @narobeswim

A post shared by Ula Furlan (@ulaf) on

Foto: Facebook/Enya Brelih

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

WP2Social Auto Publish Powered By : XYZScripts.com