Ko zagledam njen obraz in preberem vse, kar počne je prva misel, moč in milina. Oboje lahko združi le ženska in to je Ana Petrič. Ana Petrič, ki ima pod svojim imenom na FB napisano »skupaj za starejše« in tako smo skupaj zbrali v projektu »Mala pozornost za veliko veselje« preko 70.000 voščil in prazničnih pisem. Anina želja, ko je projekt zagnala, je bila številka 21.000.
Želja se je potrojila, vaš komentar?
Noro! Sem optimist in resnično verjamem v ljudi, vendar so tokrat presegli moja pričakovanja in mislim, da smo skupaj pokazali, da smo takrat, ko se povežemo, sposobni velikih reči. Zastaviti število 21.000 je bilo drzno in zdelo se je nemogoče. Potem smo morali, zaradi velikega interesa, datum zaključka projekta podaljšati za pet dni. Takrat smo povedali, da smo presegli število 67.000, potem so voščila še kar prihajala in nisem imela srca, da jih ne bi sprejela in dala poleg tako, da smo presegli 70.000 voščil in vsak dan prejmemo še kakšno. Vsa smo odposlali v vse domove in centre starejših po Sloveniji, članom projekta Starejši za starejše, izvajalcem pomoči na domu in nekaj tudi v skupnost.
Kako vam je ta čudovita in odmevna akcija sploh prišla na misel?
Spomnila sem se, kako se je babica decembra razveseljevala voščil. Polna pričakovanj, kdo ji bo pisal, je čakala poštarja in glede vsake voščilnice povedala celo zgodbo. Ta voščila je zataknila za kuhinjsko vitrino in na njih se je moje oko ustavljalo še tekom celega leta. Včasih sem si prav želela, da bi živela v kakšni od ilustracij, katere so uprizarjale srečne družine, čudovito okrašen ambient, darila in vse ostalo, kar bi si človek zaželel, od veselja do spokojnosti.
Ob tem, da bodo starejši, tisti, ki so v tem, aktualnem času še posebej ranljivi dobili malo pozornost in zagotovo veliko veselja je res poteza, ki je vredna vsega spoštovanja, a ob tem vam je uspelo združiti tudi veliko ljudi, spodbuditi sodelovanje? Vam to daje upanje, upanje za naprej?
Vsekakor. Letos so se otroci, mladostniki, njihovi starši izredno izkazali. Večino voščil sem tudi osebno pregledala. Nekatera pisma celo fotografirala, ker je bilo napisano tako lepo, da se mi je naredil kar cmok v grlu. Ko ugotoviš, da imajo otroci in starostniki v tem čudnem času, ko moramo biti narazen, skupno točko in hrepenijo samo po bližini dragih ljudi in po temu, da bodo šli kamor si bodo želeli, potem vidiš, da so letošnje leto mogoče malo pozabljene vrednote dobile spet svojo vrednost. In to tudi mene navdaja z upanjem, da mlajši potrebujejo samo malo spodbude, zgleda, vse ostalo pa bodo začutili in pomagali ter razumeli, ko bo potrebno.
Direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice ste že pet let, mandat so vam pred kratkim podaljšali. Ali sploh kdaj pomislite, da je to, hm, služba?
Seveda, na delo hodim tudi zaradi plače, tako kot vsi. Res pa je, da me delo ne izčrpava. Ko lahko naredim nekaj dobrega, nekaj dodatnega in to starostniku, njegovemu svojcu, sodelavcu ali tistemu, ki mu prekrižam pot, pomeni veliko, takrat sem neznansko zadovoljna. Vedno pravim, da ni lepšega, kot zaspati s čisto vestjo in v zavedanju, da sem naredila vse, kar sem lahko.
S svojimi varovanci plešete, jih peljete na sneg, jim organizirate in jih razveseljujete na vse mogoče, neobičajne načine, a hkrati z najbolj vsakdanjimi stvarmi, ki bi morale biti v vsakem življenju. Vas kdaj popade tudi jeza ali strah, ker se je treba za povsem normalne življenjske stvari posebej truditi, angažirati, ker niso samoumevne.
Ja, seveda me. Še tisoč reči bi spremenila na bolje, vendar to ne gre tako na hitro in na silo. Na splošno bi si predvsem želela, da imajo starostniki več izbire. Da bi bilo razvitih toliko služb, da bi lahko izbirali ali želijo biti doma, ali želijo v dom. Da bi si storitve lahko privoščili vsi. Želim si, da bi imeli možnost samoodločanja in da bi bila njihova volja in želje upoštevane, kar pa velikokrat niso. Še mnogo je za urediti, vendar vedno pravim, da moramo navdušiti mlajše, da se bodo s tem področjem sploh hoteli ukvarjati. Nagraditi pa je potrebno tiste, ki se že. Delo na področju socialnega varstva je potrebno na novo ovrednotiti, zvišati normative, vključiti vse dobre prakse in predvsem slišati in upoštevati tistega, ki pomoč potrebuje.
Vaše poslanstvo je bilo nagrajeno z Jabolkom navdiha, ki ste ga poklonili vsem, ki z vami sodelujejo, pomagajo in vsem dobrim ljudem, vsem nam. Hvala. Kaj bi, če bi imeli neomejeno izbiro, zdaj poklonili sebi?
Res je, to je posebna čast, pohvala in zaveza za naprej. Jabolko navdiha delim z vsemi, ki se nesebično razdajajo in razumejo, da bomo vsi, če bomo imeli srečo, enkrat stari. Sama vsakodnevno prejemam vse kar potrebujem. Imam čudovito družino, ki je s svojo nepopolnostjo zame idealna. V delovni sredini se zaradi sodelavk in sodelavcev, stanovalcev, svojcev in vsemi s katerimi sodelujem, počutim dobro. S seboj sem še kar zadovoljna in edina stvar, katero si želim, so neki normalni in dobri odnosi, kajti v življenju na koncu šteje samo to, koga imaš, kdo je ob tebi, na koga se lahko obrneš in kdo te ima rad. Sama imam nekaj oseb od katerih prejemam našteto in to je zame vse kar potrebujem.
Foto: osebni arhiv
