Eden bolj prepoznavnih obrazov na slovenski glasbeni sceni je zagotovo Miki Vlahovič, kitarist skupine Victory, ki je na sceni že več kot trideset let. Nastopali so verjetno na vseh odrih doma in na mnogih v tujini, izdali veliko uspešnic in so pravzaprav ljubljenci slovenske publike, ko gre za radijsko uspešnico ali žurke do zgodnjih jutranjih ur. Zagotovo pa je pesem Zelena dežela tista, ki jo pozna skoraj vsak Slovenec in je tudi nekakšna posebnost, saj se je Miki kot vokalist v tej pesmi pravzaprav razgalil do konca.
Zelena dežela sicer ni edina, ki ste jo v okviru skupine Victory zapeli, je pa zagotovo ena tistih pesmi, ki je skupino in tudi vas, drugače predstavila poslušalcem?
Res je, pesem je bila takrat malce drugačna, bolj akustična, iskrena in ne moderna glede na naše prejšnje pesmi, ki so bile takrat po navadi vse zelo avantgardne in v najnovejšem trendu (dance, house). In res je, da so bili mnogi naši oboževalci in tudi prijatelji pozitivno presenečeni. Že takrat me je pogosto kdo potrkal po rami in rekel naj tudi pojem.
Gre za, lahko bi rekli že za večno zeleno oziroma evergreen, veliko uspešnico, ki je tudi vas očitno zaznamovala, saj so mnogi ostali brez besed v pozitivnem smislu ob vaši interpretaciji. Kako to, da ste takrat stopili pred mikrofon?
Ta pesem je bila ena od pesmi za ploščo in večino sem napisal jaz in tako je naneslo, da smo rekli, zakaj pa ne. Nihče, tudi jaz ni takrat mislil, da bo postala evergreen, zato tudi nismo štartali z njo kot z naslovno pesmijo albuma. Ampak, ta pesem je zagotovo ena večjih reči v glasbenem smislu v dolgih letih obstoja skupine.
Tega je že davno in zdi se kot, da ste od takrat sanjali, da boste stopili na samostojno pot?
Ko zdaj pogledam nazaj, bi morda res lahko tako rekel. Očitno je morala preteči res velika reka oziroma so se morale zgoditi stvari in prišel je očitno pravi čas za to.
»Rad te imam« prvi singel ste namenili svoji ženi Petri, ki vam leta stoji v dobrem in slabem ob strani. Kakšno vlogo ima dejansko žena v takem poslu, ki je nenavaden za družinsko življenje. Vsako Silvestrovo na odru, vsak petek, soboto zvečer, za Dan žena, najverjetneje tudi na datume osebnih praznovanj? Dolge noči, naporni tudi »skrokani« dnevi pa pričakovanja in neuspehi.
Ravno zato je ta pesem poklon zanjo, kajti vse našteto in še več, se je zares dogajalo in zgodilo in ona je vseeno “ostala”.
No, zdaj ste, zaradi okoliščin več doma, tako kot vaši kolegi. Verjetno gre za hud šok, saj predvsem biti doma niste vajeni. A je bila kakšna kriza?
Seveda je bila kriza ,ker sem se znašel čez noč na cesti, vendar sem večni optimist. Vse nelagodje in tesnobo sem začel spravljati v note in tako mentalno preživel.
Zagotovo je kriza, ker tako dolgo ne nastopate, a to je vaša služba, kot kakšna druga, tudi vir preživetja? Kako se znajdete, kaj razmišljate, morda iščete službo kot nekateri vaši kolegi doma in v tujini.
Kot rečeno, sem optimist, še vedno sem optimist in verjamem, da bodo kmalu nastopi odprti in da bom lahko kmalu začel spet peči moj glasbeni kruhek. No, medtem pa sem se na prigovarjanje mnogih vendar odločil in začel poučevati kitaro, prav super je.
Nekako morate preusmeriti misli, to znate najbolje z glasbo? Kaj lahko pričakujemo od vas?
Ta grozna peripetija v zvezi s korono mi je dala tudi nekaj zares lepega, to je pogum ter ponovno veselje in smisel za pisanje ter ustvarjanje glasbe. Veliko mojih novih pesmi že čaka na boljše čase. Res se iskreno veselim, da bom lahko predstavil »koronski« album, kot ga na pol v šali na pol zares imenujem. Naučil sem se marsikaj, kar dodatno potrebujem za delo, kar se tehnologije tiče in v bistvu vsega tega verjetno ne bi mogel narediti, če ne bi prišlo do situacije v kateri smo, saj prej nikoli ni bilo časa. Komaj čakam, da se vidimo v živo.
Foto: Tim Kovač
