Patrik Greblo, dirigent, avtor, tudi večkratni zmagovalec Slovenske popevke je z njim veliko sodeloval. Tudi letos poleti, saj je prav Greblo prevzel glasbeno vodstvo Sepetovega jubilejnega koncerta in ohranil bo res lepe spomine. 

Mojmir Sepe Mojzes, oče slovenske popevke, se je poslovil v 90. letu starosti. Njegovemu jubileju je bil posvečen tudi koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, izveden na Kongresnem trgu le dan pred mojstrovim rojstnim dnem. V situaciji, v kateri smo, je bila to  ena redkih glasbenih prireditev, ki je zazvenela v živo z orkestrom, izvajalci in izvajalkami ter publiko, poleti v Ljubljani.

Mojmir Sepe se je trajno zapisal v slovensko glasbeno zgodovino z večno lepimi skladbami, ki se nas še danes globoko dotaknejo. Pesmi, ki jih je ustvaril s soprogo, eno največjih slovenskih pevk Majdo Sepe, s Franetom Milčinskim Ježkom, če naštejem samo dva izmed številnih, s katerimi je tesno sodeloval.

Po študiju trobente je med letoma 1949 in 1970 igral v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, vmes ustanovil Ansambel Mojmirja Sepeta in posnel eno prvih jazzovskih plošč v Jugoslaviji. Nato je postal urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana in bil aktiven tudi kot skladatelj. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil redni dirigent in avtor tudi zmagovalnih skladb na Slovenski popevki. Mojmirja Sepeta lahko upravičeno imenujemo za očeta slovenske popevke in šansona.

Patrik Greblo, dirigent, avtor, tudi večkratni zmagovalec Slovenske popevke mlajše generacije je z njim veliko sodeloval. Tudi letos poleti, saj je prav Greblo prevzel glasbeno vodstvo Sepetovega jubilejnega koncerta.

Kakšen vpliv je imel njegov opus, pesmi, ki jih znamo na pamet, na vas, mlajše ustvarjalce, glasbenike?

Čeprav se je moj glasbeni okus izoblikoval v času in prostoru, ki je bil bliže italijanski glasbi in seveda Sanremskemu festivalu, sem slovensko popevko spoznal šele v času po zaključku mojega študija v Ameriki. Zato sem lahko toliko bolj cenil mojstrstvo Mojmirja Sepeta, seveda tudi drugih njegovih sodobnikov. A ravno pri Sepetu se je seznam biserov, ki sem jih odkrival, podaljševal in še zmerom me preseneti kaka njegova zaprašena skladba, ki očara. Nazadnje smo ravno za jubilejni koncert pobrskali po njegovih zgodnjih delih za orkester in odkrili nekaj skladb, za katere je Jure Robežnik prvič slišal.

Če bi morali izbrati, katero njegovo pesem izmed mnogih bi izbrali kot tisto, ki je na vas naredila poseben vtis in zakaj?

Glede na moje primorsko poreklo je bila med prvimi Ribič me je ujel, čeprav gre za popularno pesem, a to samo zato, ker jo je Radio Koper v mojih mladih letih zelo veliko vrtel, jasno. Danes bi izpostavil predvsem nekaj njegovih odličnih orkestracij, ki niso nujno popevke, a predvsem instrumentalna dela za veliki orkester, npr. Frnikule za Franeta ali pa Ljubljanske razglednice, v katerih je nesebično stkal svoje in melodije svojih kolegov v novo avtorsko celoto.

Slovenska popevka, na to bi morali biti posebej ponosni. Zadnje čase je bilo veliko govora na temo, Slovenska popevka da ali ne? Leta 2021 bo, saj je bil objavljen razpis. Zanima me vaše mnenje o prihodnosti tega festivala, ki ga imajo ljudje, to je precej očitno, zelo radi.

Festival Popevka (ali po starem Slovenska Popevka) je še edini festival, ki vključuje sodelovanje velikega orkestra in s tem ponuja edinstveno priložnost avtorjem zahtevnejših žanrov zabavne glasbe, predvsem pa aranžerjem in pevcem, da občutijo novo dimenzijo glasbene izraznosti, ki jo daje orkestrska spremljava. Nihče me ne bo prepričal, da je orkester stvar preteklosti in da sodobna popularna glasba orkestra ne potrebuje, ko pa ravno najmlajši poslušalci obožujejo mogočnost in bogastvo orkestrskega zvoka v npr. filmih. Dogaja se celo to, da imamo na koncertih »Poletna noč« velik delež mlajših odraslih, ki se navdušujejo nad kvalitetno slovensko glasbo v bogatih orkestrskih orkestracijah, česar dotlej niso imeli priložnosti slišati v živo. 

No, festival Popevka je tista vsakoletna prireditev, ki preko javnega razpisa, v ta mozaik večnih zimzelenih doda kamenček ali dva. Je pa res, da ti kamenčki zasijejo šele z ustrezno časovno distanco. Na začetku se nam vsak kamen zdi enak in težko razločimo, če je kaj vreden (smeh).   

Poseben večer, orkester, pevke, pevci, solisti, nekaj glamurja in dirigent, maestro na velikem odru? Poseben večer, še posebej, ko je bila popevka v Križankah, prireditev na katero ne greš v kavbojkah in supergah? To spoštovanje ima popevka s strani obiskovalcev,  za vas sodelujoče je tudi to odgovornost.

Res je. A take projekte z dodano vrednostjo lahko izpelje res samo RTV Slovenija, pod okriljem katerega deluje Glasbena produkcija s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom. Gre za pogosto prezrto dejstvo, da se je slovenska zabavna in jazz glasba rodila ravno po naročilu Glasbene produkcije RTV, ki je pred 75 leti začela z naročili skladateljem in pesnikom sistematično graditi našo glasbeno dediščino. Ravno Big Band RTV (v Jugoslaviji se je imenoval Plesni orkester) je posnel več kot polovico zakladnice slovenske zabavne glasbe. 

Veliko čudovitih popevk, skozi vsa leta tega festivala, izjemnih talentov, izvajalcev, ki jih je, če lahko tako rečem »popevka« tudi naredila, kalila.  Kako ste se vi počutili, ko ste bili prvič del popevke, kot avtor ali dirigent?

Danes bi lahko rekel, da sem imel srečo. Oziroma dvojno srečo, glede na to, da nisem bil iz Ljubljane. Iz Kopra sem namreč Ljubljano redno spoznaval šele ob obiskovanju pevskih ur pri Nadi Žgur v poznih osemdesetih. Nada je tudi zaslužna, da sem se odločil za študij v ZDA, na Berklee Collegeu v Bostonu. Študirat sem šel nekaj, kar v tedanjem času za mnoge ni imelo perspektive – študij orkestrskega aranžiranja in kompozicije. V Ameriko sem šel študirat nekaj, kar v Sloveniji tedaj vsaj 20 let ni več bilo aktualno, Slovenska popevka je bila v osemdesetih že pokopana, stvar preteklosti. To je pa bila tudi moja sreča, saj to je pomenilo, da se z orkestrsko zabavno glasbo, po generaciji Sepeta in Privška, nihče od najmlajše generacije ni ukvarjal. Tako sem po končanem študiju padel v čas, leta 1997, ko se je na RTV – ju obujala nova slovenska popevka, mladih avtorskih in aranžerskih moči pa ni bilo veliko. Sepe, ki je bil tedaj že v pokoju, je prevzel dirigiranje in občasno kak aranžma napisal, jaz pa sem zavihal rokave in ponujeno priložnost zagrabil. To so bile tedaj mesečne oddaje, kjer sem skrbel za aranžmaje in pevske goste iz tujine. Ogromno dela in velika šola zame.

Nekateri pravijo, da so tovrstne prireditve preteklost, da so zastarele, po drugi strani npr. sosedje izjemno cenijo festival Sanremo. Dokaz, da je to še kako aktualno, sta tudi 2 Cellos, z njima in s Simfoničnim orkestrom RTV  Slo ste na velikem odru otvorili turnejo v Milanu. Imate dovolj izkušenj, da vas lahko vprašam, kakšno Slovensko popevki si želite v prihodnosti?

Želel bi si Popevko, za katero ne bi bilo dovolj, da jo zgolj imamo, temveč, da jo imamo tudi radi. In to ni vedno tako samoumevno.

Slovenska popevka bi vsekakor morala ostati, tradicionalno kot del naše kulture,  z orkestrom, velikimi umetniki in novimi talenti, seveda prilagojena času, tehniki, tehnologiji in tudi trendom pa vendar s tisto patino, ki daje občutek, da gre za nekaj več, nekaj glamuroznega, nekaj, kar moraš doživeti v lepi obleki in visokih petah, če govorim v svojem imenu. Ob tem bi rada dodala, da ne morem pozabiti navdušenja, zahvale glasbenika z Japonske, ki sem ga ob priložnosti poslovnega sodelovanja povabila v Križanke, na Festival Popevka. Bil je iz sebe od navdušenja, kljub temu, da ima v deželi, kjer živi in ustvarja vse in še več. Navdušen nad tem, da je vse v živo, tako velika zasedba na odru in tako izvrstni izvajalci, takšna čarobnost, da tega skoraj ne moreš več doživeti, je ponavljal v zahvalo.

Foto: Eva Hren, Miša Molk, Mojmir Sepe, Nina Strnad, Patrik Greblo (Kongresni trg koncert ob Sepetovi 90 – letnici ), Katja Kodba