V dobi virtualne realnosti, v kateri so se video igre v zadnjih dveh desetletjih iz navadnih kvadratov spremenile v realistične like, se pojavi pomembno vprašanje, ki znanstvenikom krati spanec: “Bi lahko morda celo nekoč simulirali celo vesolje?”. Odgovor je, verjetno , nekoč v prihodnosti. In ta odgovor je strašljiv. Zakaj? No, če bi lahko mi izdelali takšno simulacijo, kako smo lahko prepričani, da bomo prvi in da tega morda ni nekdo že storil?
Tako kot v našem svetu, imamo tudi v računalniških igrah določena fizična pravila – in trike. Veste, razvijalcem igric sploh ni treba simulirati celotno vesolje, temveč le dati igralcu občutek , da obstaja. Medtem le lahko ta “drvi” v dosegljivem območju, drugo pa je ponavadi narisano. Čista iluzija 3Dja. Če vas to ne prepriča, kaj pa dejstvo, da se igrico, da popraviti in jo s časom nadgrajevati?
Le koliko let smo potrebovali, da odpotujemo v vesolje, in le tam, se vse premika bolj počasi, kot na zemlji. Veste kaj pomeni lag ali, po domače rečeno “zamik”? Ko je računalnik preobremenjen z informacijami, lahko med drugim pride do veliko počasnejšega posnetka.
Poglejte si ta video spodaj. Na njem lahko vidite različno ševilo sličic na sekundo. Od največje obremenitve procesorja, do najmanjše.
Kaj pa tale slika iz Bledenja 3D, ki je eden izmed programov za izdelovanje, in animiranje likov. Vas na kaj spominja?
Karakterji morajo biti opremljeni z mišicami, če jih želimo premakniti.
Toda, kako nekaj izgleda ni nujno, da je potem to tudi resnično. Mi ne vidimo atome takšne, kot so, vendar vidimo le neko obliko, ki prihaja iz naše percepcije…
Je mogoče simulirati zavest?
Za odgovor na to vprašanje, si najprej poglejmo od kod zavest prihaja. Čeprav bi nekateri trdili, da je v duši, mnogi znanstvenik trdijo, da je vse kar smo, v možganih. In kakšni so ti? Koncept je dokaj enostaven, imamo bazo informacij, in orodja s katerimi jih procesiramo. Pravzaprav, vsa živa bitja delujejo na podoben način, kar bi lahko pomenilo, da za vse nas skupaj ni bilo potrebno dosti programiranja. In ko že govorimo o programih, se vam nikoli ni zazdelo, da naši možgani delujejo prav na takšen način? Mi ljudje sprejemamo informacije in nato oblikujemo navade, le te so lahko spremenjene z veliko truda, saj kar je naučeno, je po navadi nefleksibilno. Za ‘reprogramiranje’ naših misli so tu vzorci za obnašanje pa terapija. In kakšno ima to povezavo s tem, če smo resnični? Lahko, da prav nič, odvisno je od vaše percepcije. Jaz osebno mislim in čutim, torej sem. Ni tako pomembno kako, vendar kaj je.
Ampak dovolj o mojih mislih…kaj pa vi menite na vse to? Kako verjeten je za vas koncept, da živimo v Matrici podobnem svetu? In, zakaj bi kdo izumil naš svet, če ga bi?
