Monika Golja je nabiralka, skavtinja, antropologinja. Lansko leto je diplomirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pred slabim letom pa je stopila na samostojno podjetniško pot ( pod imenom Polna cajna) in se tako tudi malo bolj “zaresno” začela ukvarjati z nabiralništvom, ustvarjanjem namiznih dekoracij in izvedbo različnih delavnic.
Svoj čas posveča tudi delu v Lekarniškem in alkimističnem muzeju Radovljica, kjer se prepletata in odlično dopolnjujeta njen poklic in strast.
Zakaj vas zanima nekaj, česar večine “mladih” ne?
Verjetno zato, ker me je to zanimalo že od nekdaj. Vedno sem imela rada rastline, le da takrat nisem vedela da je to nekaj kar si mogoče želim početi v življenju. V svojih skavtskih začetkih sem kmalu ugotovila, da imam veliko znanja res že zbranega in da je to nekaj kar lahko tudi sama predam naprej. In od takrat naprej gradim.
Ste se z zeliščarstvom ukvarjali že prej?
Seveda. Sicer le za lastne namene, ampak si vsako leto pripravim zalogo čajev, sirupov marmelad in podobnih zeliščnih pripravkov. Ne bom rekla, da so bili vedno najboljši, ampak vsakič znova se naučim nekaj novega in tako izpopolnjujem svoje recepte. Vendar pa, če me boste vprašali ali se imam za zeliščarko vam bom morala odgovoriti negativno, saj se veliko bolje počutim v koži nabiralke.
Kako vidite razvoj zeliščarstva ?
Najprej moram poudariti, da je pomembno razločevati med zeliščarstvom in nabiralništvom. Sama se ukvarjam z nabiralništvom. V čem je razlika? Zeliščarstvo je poznavanje in nabiranje predvsem zdravilnih rastlin ter njihova predelava v razne pripravke, ki jih lahko uporabljamo za zdravljenje. Pri tem moramo razlikovati med tradicionalnim zeliščarstvom oz. ljudskim zdravilstvom, katerega znanje so zbirali naši predniki in je pogosto v uporabi še danes ter fitoterapijo, ki temelji na znanstvenih dokazih učinkovitosti zdravilnih rastlin in njihovi uporabi za zdravila. Nabiralništvo pa je preprosto nabiranje rastlin in sadežev za hrano.
Pred prihodom krščanstva na naša tla, se je znanje zeliščarstva prenašalo iz ust do ust, kasneje so šele začeli prepisovati in prevajati tuje avtorje v slovenski jezik, pa še po tem je bilo, nekemu laiku recimo, težko priti do pisnih informacij. Danes živimo v informacijski dobi, kar situacijo popolnoma spremeni. Poleg tega, da se ponekod še vedno ohranja tradicionalno znanje o zeliščih in vedno redkeje tudi prenaša po ustnem izročilu, imamo dostop do strokovne literature tako tujih, kot slovenskih avtorjev, poleg tega pa lahko informacije v parih sekundah dobimo na spletu, kar je veliko hitreje kot če bi odgovore iskali v knjigah. Razvoj zeliščarstva torej vidim v tem, da so informacije o zeliščih dostopne vsakomur takoj. Kar ni nujno zgolj pozitivno. Pri uporabi spletnih omrežij in internetnih virov, raznih aplikacij za prepoznavanje rastlin, itd., bi rada svetovala previdnost, saj ni nujno da so vse informacije, pridobljene na spletu, legitimne. Slovenija je tako zelo bogata z raznoraznimi rastlinami, da lahko izkušnjo zeliščarstva doživimo na sosednjem travniku in na lastni koži, ljudje pa se vedno bolj zanimajo tudi za delavnice in izobraževanja v tovrstni smeri. Menim, da bomo ljudje vedno skušali težiti nazaj k naravi, zdravje, tako telesno kot duševno, pa je tako ali tako vedno pomembno, zato pričakujem v prihodnosti še večje zanimanje za zeliščarstvo in še večji razvoj le-tega. Ljudem, ki se želijo ukvarjati z zeliščarstvom bi rada svetovala, naj se udeležijo delavnic in vodenj v živo, saj si z doživetjem rastline le-to veliko hitreje zapomniš. Priporočam tudi branje literature (npr.: Katja Toplak Galle: Zdravilne rastline na Slovenskem), če pa že uporabljate spletna omrežja, se prepričajte, da imajo informacije navedene zanesljive vire in so tako tudi preverljive ter legitimne.
Katere rastline nam ponuja poletni čas?
Poletni čas prinaša sadeže in arome. Jagode, borovnice, robide, maline, ČEŠNJE. Letos je ogromno češenj. Tudi divje so kar podivjale. Divje so malo manjše kot tiste na vrtu, ampak tako sladke! Ravno tako cvetijo lipe, na vrtu se nam že razraščajo razni užitni “pleveli”, materina dušica in rman sta tako zelo aromatična. Kmalu zacvetita še plešec, pa dobra misel in dolgolistna meta, plahtico pa se najde tudi že nižje. Cvetoče travnike poleti zamenjajo pašniki in visokogorje, kjer uspevajo predvsem aromatične rastline. V gozdu in ob njegovem robu pa si zavetje poiščejo gozdni sadeži. Preden se podamo na nabiranje, je pomembno, da rastline res dobro poznamo.
Vkolikor bi se želeli udeležiti kakšne od mojih delavnic, lahko spremljate mojo ponudbo, lahko pa se prilagodim tudi vašim željam, odvisno od dogovora. Naj pri tem poudarim, da gre za spoznavanje užitnih in ne zdravilnih rastlin. Našli me boste na Facebooku in Instagramu pod imenom Polna cajna. Tam sem na voljo tudi za dodatne informacije. V branje in pregled priporočam knjige Daria Cortezeja, ki na zelo zanimiv, a hkrati strokoven način pripovedujejo zgodbo o užitnih rastlinah.
Kako nam lahko zelišča pomagajo pri bolečinah?
Odvisno od zelišča in vrste bolečin. Sama se ukvarjam bolj s tistim, kar lahko pojemo in ne s tistim, kar odganja bolečine. So pa seveda številni načini uporabe zelišč v protibolečinske namene, ohranjeni še iz časa naših prednikov. Iz zelišč lahko naredimo različne pripravke, te pa lahko kasneje uporabimo glede na to na kakšen način in za katero bolečino naj bi pomagale. Tako lahko izdelujemo mazila, zeliščne blazinice, obkladke, čaje, tinkture, sirupe, grenčice… ki nam lahko pomagajo pri določenih bolečinah. Seveda pa se je o intenzivnejši rabi in kombinaciji z zdravili bolje posvetovati z zdravnikom.
Kaj vzamete s sabo, ko greste nabirat zelišča?
Vedno, če že ne cajno, pa vsaj katero drugo košaro. Včasih tudi dve in še dve manjši, ali pa kakšno posodico ali papirnato vrečko, da lahko zelišča med seboj ločim. Najraje obujem svoje ProAlp bosonoge čevlje, ki so zares udobni in pripravni za kakršenkoli teren. Z obleko se pretirano ne zamujam. Nekaj za “u gmajno”. Vzamem še vodo in telefon in sem pripravljena.
Kaj še potrebujete za nabiranje zelišč?
Za nabiranje samo še to, da vem katero zelišče nabiram ter roke ali nož da jih odtrgam/odrežem.
Se z nabiranjem zelišč vaše delo konča?
Ko zelišča naberem, jih še enkrat pregledam da so zares lepa in čista, razdelim po posodicah in dostavim naročniku. Kar mi ostane, posušim in shranim ali kako drugače predelam zase. Seveda pa je to samo en del tega s čimer se ukvarjam, tako da se tu delo sigurno ne konča.
Kakšen pogled imate, kako mladostniki skrbijo za naravo, jim želite ravno z vašim načinom približati zelišča?
Sama se trudim svoje življene živeti kar se da prijazno naravi in to počnem na večih področjih. Zdi se mi, da se mi vedno več mladih pridružuje v tem in da počasi začenjamo malo bolj skrbeti za našo naravo ter upam, da vsi skupaj k temu spodbujamo tudi starejše. Sama želim vsem, ne samo mladim, približati zelišča predvsem z izkušnjo. Da spoznajo kako dobro je skrbeti za naravo, ji biti hvaležen za to kar nam daje, se sprehoditi v njej in zaužiti njene sadove, ki so tako zelo koristni za naše telo.
Imate še za konec kakšno misel za vse?
Vedno in povsod me spremlja rek ustanovitelja skavtov, Roberta Badena-Powella, pa naj zaključi še tale zapis in vam dobro služi: “Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.“
