Dvorni ‘državni udar’, ki bi danes zrušil internet: noč, ko je padel car – in je Katarina zmagala

Če bi se to zgodilo danes, bi imeli “breaking news”, teorije zarote na družbenih omrežjih in neskončne analize njenega zasebnega življenja. Namesto studiev in podcastov je imela Katarina svet osemnajstega stoletja – in namesto Twitterja ruski dvor. A škandal, ambicija in boj za oblast so brezčasni. Zato se tudi mi na našem portalu vračamo k imenu Katarina Velika.

Katarina je kot najstnica prispela v Rusijo kot skoraj neznana nemška princesa. Naučila se je jezika, sprejela pravoslavje in tiho opazovala svet, v katerem ni imela prave moči. Njen zakon s carjem Peter III ni bil ljubezenska zgodba, temveč hladna politična ureditev, prežeta z nezaupanjem.

Poleti 1762 se je odločila, da ne bo več igrala stranske vloge. V nekaj urah je zbrala podporo ključnih enot, se razglasila za vladarico in možu odvzela prestol. Peter je kmalu zatem umrl v priporu, v okoliščinah, ki ostajajo zgodovinsko ne povsem razjasnjene. Tveganje je bilo ogromno – poraz bi zanjo pomenil konec.

Kot cesarica ni živela brez govoric. Imela je favorite, moške, ki jim je zaupala in jih nagrajevala, toda politične odločitve so bile njene. Dopisovala si je z razsvetljenci, med drugim z Voltairom, reformirala upravo in širila meje imperija.

Ko je leta 1796 umrla zaradi možganske kapi, je za seboj pustila močnejšo Rusijo – in mit, ki še danes hrani domišljijo. Morda zato, ker se za bleščico škandala skriva nekaj zelo sodobnega: zgodba o ženski, ki je razumela, da moč ni dana, temveč vzeta.

In ko naslednjič kje slišite ime Katarine Velike – morda ob kakšni pikantni anekdoti ali polresnem traču – pomislite, da za temi legendami stoji resnična oseba. Mlada ženska, ki je prišla v tujo državo, se učila, prilagajala, tvegala in na koncu prevzela odgovornost za ogromno cesarstvo. Če bi živela danes, bi o njej brali tako v političnih analizah kot v rumenih rubrikah – a v središču vsega bi bila še vedno ista stvar: njena odločnost.