GROZLJIVA ZGODBA: To ogledalo ne odseva — posnema. In zdaj hoče njeno življenje

Dež je tistega večera padal tiho in vztrajno, kot da ne želi pritegniti pozornosti, temveč le neopazno pronikniti v vse razpoke mesta, in Lara je hodila brez pravega cilja, z rokami globoko v žepih plašča, dokler ni zavila v ulico, po kateri je sicer že večkrat šla, a je tokrat delovala nenavadno tuje, kot da bi se rahlo premaknila iz svoje običajne lege.

Tam je zagledala izložbo.

Ni bilo nobenega napisa, nobene luči, ki bi vabila mimoidoče, le zatemnjeno steklo, za katerim so se v polmraku komaj razločevali obrisi predmetov. Nad vrati je visela stara lesena tabla, na kateri so bile vidne sledi črk, ki so jih čas in vreme že zdavnaj izbrisala.

Ko je odprla vrata, je zazvonil zvonček, vendar ne jasno in kovinsko, temveč zadušeno, kot da zvok prihaja skozi plast prahu ali vode.

V notranjosti je bilo hladneje kot zunaj. Zrak je imel vonj po starem lesu, vosku in nečem sladkobno gnilem, kar ji je povzročilo rahlo nelagodje, čeprav ni znala povedati, zakaj.

»Zapiramo,« je rekla ženska za pultom.

Lara je trznila, ker je ni opazila prej. Zdelo se ji je, kot da je bila prostor prazen, dokler ni pogledala naravnost proti njej.

»Oprostite,« je rekla in se naslonila na vrata, »samo pred dežjem sem se umaknila.«

Ženska jo je dolgo gledala, z očmi, ki so bile nenavadno svetle in nepremične.

»Ljudje vedno rečejo, da so prišli zaradi dežja,« je odgovorila počasi. »Pa nikoli ni res.«

Lara ni vedela, kaj naj reče na to, zato je njen pogled zdrsnil mimo ženske, globlje v prostor, kjer so se med natrpanimi policami in starim pohištvom bleščali drobni odsevi.

In takrat ga je opazila.

Ogledalo je stalo nekoliko v ozadju, med dvema visokima omarama, skoraj skrito, pa vendar je delovalo, kot da pritegne pogled bolj kot karkoli drugega v prostoru. Okvir je bil bogato rezljan, temen, na mestih skoraj črn, z obrazi angelov, ki niso delovali spokojno, temveč napeto, kot da so ujeti v trenutku, ki se nikoli ne zaključi.

Lara je stopila bližje.

Njena podoba v ogledalu je bila nekoliko temnejša, kot bi morala biti, in za trenutek se ji je zazdelo, da je gib rahlo zamaknjen, a ko je pomežiknila, je bilo vse spet videti normalno.

»Ne,« je rekla starka za njo.

»Ne?«

»To ogledalo ni za vas.«

Lara se je rahlo nasmehnila, bolj iz nelagodja kot iz zabave. »Zakaj pa ne?«

Ženska je naredila korak bližje, tako tiho, da Lara ni slišala njenih stopinj.

»Ker ne odseva,« je rekla. »Posnema.«

Beseda je obstala med njima, težka in nerazložljiva.

Lara bi lahko odšla.

Namesto tega je vprašala: »Koliko stane?«

Ogledalo je še istega dne stalo v njeni spalnici, postavljeno nasproti postelje, čeprav se Lara ni spomnila, da bi se za to zavestno odločila; zdelo se ji je le, da drugam preprosto ne sodi.

Ko je zvečer prišla Nina, je takoj obstala na pragu.

»Tole mi ni všeč,« je rekla po krajšem premolku.

»Zakaj?«

Nina je stopila bližje, nato pa instinktivno rahlo odstopila nazaj. »Ne znam razložiti. Kot da… nekaj ni prav.«

Lara se je zazrla v ogledalo. »Mogoče je samo staro.«

»Ne,« je rekla Nina tišje. »To ni samo staro.«

Za nekaj trenutkov sta molčali, vsaka ujeta v svoj odsev.

»Ne bi ga imela nasproti postelje,« je dodala Nina.

Lara se je nasmehnila, vendar brez prave lahkotnosti. »Prepozno.«

Tisto noč ni mogla zaspati. Ne zaradi hrupa ali misli, temveč zaradi občutka, ki ga ni znala opisati drugače kot prisotnost — kot da prostor ni več prazen, tudi ko v njem ni nikogar.

Dolgo je ležala z zaprtimi očmi, dokler ni končno popustila in pogledala proti ogledalu.

Njena podoba je ležala tam.

In potem je, brez očitnega razloga, dvignila glavo.

Lara se ni premaknila.

Odsev pa se je počasi nasmehnil.

Nasmeh ni bil pravilen. Ni sledil mišicam njenega obraza, temveč je obstajal sam zase, kot nekaj, kar se je naučilo, kako naj izgleda nasmeh, ne da bi razumelo, kaj pomeni.

Odsev je dvignil roko, medtem ko Lara svoje ni premaknila, in prsti so se z nenavadno, skoraj umetno gracioznostjo približali notranji strani stekla.

Ko so se dotaknili površine, je zazvenel tih, votel zvok, ki ni bil glasen, pa vendar je napolnil sobo tako popolno, da ga ni bilo mogoče preslišati. Zdelo se je, kot da prihaja iz globine, ne iz površine, iz prostora, ki obstaja za ogledalom, ne pred njim.

Zvok se je ponovil, enakomerno in potrpežljivo, kot da nekaj ne poskuša vstopiti na silo, temveč čaka, da bo povabljeno.

Lara ni kričala.

Ni se premaknila.

Samo gledala je.

In razumela, da to, kar gleda, ni njen odsev.

Naslednji dnevi niso prinesli jasnih dogodkov, temveč majhne razpoke v resničnosti, ki so bile ravno dovolj nejasne, da jih je lahko zanikala, če si je to dovolj želela.

Odsev v oknu je za trenutek zaostal.

V kovinski površini dvigala je videla obris, ki ni ustrezal nobeni osebi v njem.

Na zaslonu telefona, ko je potemnel, je za sabo zagledala obraz, ki ni bil povsem njen.

Ko je to povedala Nini, jo je ta dolgo gledala, preden je rekla: »To mora iti iz stanovanja.«

Lara je odkimala.

»Ne morem.«

»Zakaj ne?«

»Ker imam občutek,« je odgovorila počasi, »da ni več v ogledalu.«

Ko sta ga končno razbili, ni bilo olajšanja.

Zvok razbitega stekla je bil oster in dokončen, vendar je takoj zatem sledilo nekaj drugega — dolg, globok vdih, ki ni mogel pripadati nobenemu predmetu.

Lara je zaprla oči.

»Nina…«

»Kaj?«

»Mislim, da sva naredili napako.«

Po tem ni bilo več pomembno, kje so ogledala.

Odsevi so bili povsod.

V vodi, v steklu, v kovini, v temi.

In vedno pogosteje je imela občutek, da jo nekaj opazuje z druge strani, ne več kot radoveden opazovalec, temveč kot nekdo, ki čaka na pravi trenutek.

»Lara,« je rekla Nina nekega večera, njen glas napet, »ti nisi več… ista.«

Lara jo je pogledala.

In se nasmehnila.

Ta nasmeh ni bil napačen.

Bil je popoln.

Preveč popoln.

Ko je izginila, ni bilo nobenega znaka boja.

Samo odprta vrata.

In tišina.

Ko se je vrnila, je bila videti enaka.

Govori je enako.

Gibala se je enako.

A ko je Nina skozi kukalo pogledala na hodnik, je opazila nekaj, česar ni mogla prezreti.

Lara ni imela odseva.

Za njo, v steklu vrat, ni bilo ničesar.

»Dokaži, da si ti,« je rekla Nina skozi vrata.

Tišina.

Potem pa odgovor, ki je bil skoraj pravilen:

»Saj sem.«

Nina ni odprla.

Naslednje jutro je na hodniku stalo ogledalo.

Isto in ne poškodovano.

Na njegovi površini so bili odtisi dlani z notranje strani.

In če si pogledal dovolj dolgo, si lahko videl obraz.

Nejasen.

Ujet.

In potrpežljiv.

Kot nekaj, kar ne potrebuje več ogledala, da pride ven—

temveč samo trenutek, ko ga nekdo prepozna kot sebe.